MO: DREŽNIŠKE RAVNE Mladinski tabor 7.8.2010 – 14.8.2010
Tako kot nam veli že tradicija, smo se tudi letos podali na enotedensko taborjenje na kobariški konec, in sicer na Drežniške ravne. To je samotna hribovska vasica vpeta pod vznožje Krna, Krnčice ter Krasjega vrha. Naše »prebivališče« oziroma baza nam je nudila odlične izhodiščne možnosti, tako za različne ture (Krn, Krasji vrh. Slap Curek, slap Kozjak), kot za plezanje v naravni steni, družabne igre, izvajanje planinske šole ter do raftinga na Soči, kopanja v prelepi reki Nadiži. Vsak izmed osmih dni, ki smo jih preživeli v taboru je bil nekaj posebnega, zvečer smo skrbeli za taborni ogenj, ob katerem ni manjkalo pevskih talentov! Tako kot udeleženci se je tudi vodstvo tabora potrudilo, da je vse »klapalo«. Na roke nam je šlo tudi vreme, saj smo lahko izpeljali zelo lepo dvodnevno turo.
Povzpeli smo se na najjužnejši dvatisočak v julijskih Alpah, Krn. Vrh smo osvojili v dveh skupinah; ena se je vzpenjala po poti Silva Korena, druga po južni poti. Skupaj pa smo naprej krenili od zavetišča pod Krnom. Mimo vrha smo se spustili do koče pri Krnskih jezerih, kjer so prenočili. Drugi dan so nekateri odšli v dolino Lepene, kjer jih je čakal kombi za prevoz v tabor, spet drugi smo jo po krožni poti mimo Peskov ter Batognice mahnili proti Drežnici nazaj v tabor.
Naslednji dan je bil rezerviran za adrenalinski šport, in sicer za rafting na Soči, kopanje v Nadiži, družabni večer. Ker pa čas hitro beži, je bil četrtek kot nalašč za plezanje v naravni steni. Peš smo se spustili v Drežnico ter tam po stezi do plezališča ŽUANU RUOB, kjer smo preizkusili svoje spretnosti v steni, spuščanje po vrvi, spretnost prstov pri vozlanju planinskih vozlov. Zvečer je sledil obvezni taborni ogenj ter dobrote iz naše planinske kuhinje!
Da pa vse le nebi bilo čisto in suho je poskrbel petek. Najprej nam je dež odplaknil orientacijo, nato pa smo mi odplaknili dež. Naredili smo poletno sankališče, namesto snega smo uporabili polivinil ter cet, namesto sank pa nič. Že smo se spuščali po bregu navzdol, da pa nebi vse izgledalo tako enostavno smo na koncu pripravili blatno kopel, ter skupinsko kopanje v bližnjem koritu!
Sledil je še zadnji dan, ki je bil namenjen opravljanju še zadnjih formalnosti ter čiščenju tabornega prostora. Ter še najtežji del , posloviti se od tabornega prostora….
Zapisal: Andrej Veligošek